Za potico in kruh
Velika noč je prinesla nekaj prazničnega vzdušja, ki je bilo sredi čudne pomladi še kako na mestu.
V spletno trgovino sva dodala nekaj potičnic, keterih izdelava je pravo čudo. Na vretenu centriraš dve kepi, pri čemer so ti rastoči stožci hitro v napoto in potem motoviliš med njimi z rokami malo s te in malo z one strani, potem pa potičnica kar nastane. Zaradi sredinske luknje se potičnice kljub velikosti in širokemu dnu lepše sušijo kot velike solatne sklede, kjer je med sušenjem potrebne več previdnosti, da se robovi in dno sušijo enakomerno.
Potičnica je torej najbolj prepoznavna po značilnem stožcu z luknjo. Ta pomaga pri enakomernem pečenju in daje pečeni potici značilen videz. Tradicionalna potica je prepoznavna tudi po rebrih, ki jih pusti rebrast rob potičnice. Na najinih potičnicah jih to pomlad ni bilo, saj sva si želela bolj izčiščeno notranjost, ki je bila enotna podlaga za cvetlično ilustracijo.
Skrivnost dobre potice se ne glede na vse ne skriva v potičnici, temveč v dobrem receptu in znanju.
Tehnika za izdelavo potice velja za precej zahtevno (morda zato, ker jo pečemo zgolj občasno?), a v potičnice lahko denemo tudi druge jedi. V najini potičnici pečeva tudi kruh, enkrat sva jo napolnila z buhtlji, svobodno jo lahko napolnimo tudi z vsemi možnimi slanimi jedmi, ki jim koristi srečanje s pečico.
Glede pečenja še en nasvet – ker keramika zelo dobro akumulira toploto, je priporočljivo, da potico pečete kakšno minuto manj, kot bi jo v kovinskem pekaču. Dokler je potica v potičnici, ta še vedno oddaja toploto. Pri prvih pekah je potrebne nekaj pozornosti, potem pa že zadostuje intuicija.